Ne hujšam, torej SEM ali NISEM?

Sprašujem se, kdo sploh sem jaz, ki ne zmorem te silne volje, da bi nekaj ukrenila, da bi v svoji glavi pošlihtala stvari, katere me nenehno vodijo v prenajedanje. Vsi stresni in tudi srečni trenutki me vodijo za mizo, na kateri se kopičijo prepovedane stvari, ki mi nalagajo maščobe po telesu. Sem pretežka, veliko pretežka. Sicer kakor za koga, vendar se ne bi rada tolažila s tem, da so eni še debelejši od mene in da moram sama shujšati 20 kg, če morajo pa eni 50 kg in več. Zame to ni nobena tolažba. Gledam se v izložbenih oknih in ogledalih po trgovinah 9in odhajam ven žalostna in razočarana, ker si zopet nisem nič kupila, ker mi tisto, kar mi je všeč, ne pristoji.

Vsako jutro se zbudim z mislijo na kilograme in na to, da sem še en dan več grešila in zvečer jedla tisto, kar ne bi smela. In vsako jutro rečem, danes pa bom drugače.  Kje se skriva razlog, da mi ne uspe? Meni, tebi, mnogim, ki smo v istem zosu. Kdaj mi bo končno kliknilo, da moram pošlihtati svoje čustveno življenje, najti zadovoljstvo v drugih rečeh, ki niso povezane s hrano. Želela bi si, da imam neko skupino, ki začnemo  na začetku, z analizo naših čustev in korak po korak hodimo proti cilju. A si kje zunaj, ki bi se mi pridružila?